Bojim se ocen!

Malo zato, ker smo prepričani, da ste zelo pametni in sposobni, še precej bolj pa zaradi strahu, da bo v življenju uspelo le najboljšim. In za svoje otroke nočemo nič manj!  

Spodbuda ali pritisk?

Žal pri tem včasih nimamo meje. Običajno je še tistemu, ki je ponavljal razred, jasno, da je vsaka skrajnost slaba in da so ljudje, ki so najboljši v vsem in nikoli nimajo slabega dne, strahotno redki. Eno je spodbuda, da se potrudimo po najboljših močeh (in s tem ni nič narobe), drugo pa pritisk, da moramo doseči nekaj, kar je nemogoče (ali ima zelo visoko ceno).

Če je pričakovanje preveliko, se zlahka ujamemo v začarani krog: ocenjevanja nas postane strah, in kadar nas je strah, vse skupaj opravimo še slabše, kot če bi bili sproščeni in bi verjeli vase. Da o tesnobnosti, živčnosti, lahko celo slabosti, glavobolu ali drugih bolečinah, ki jih čutimo ob tem, niti ne govorimo. Torej, starši: spodbuda k disciplini – ja, pretirano teženje – ne. 

Pogovor s starši

Zakaj toliko pišem o starših? Če vas zelo morijo zaradi ocen, jim boste mogoče pokazali ta članek, in že to je lahko izhodišče za pogovor o tem, kako močno vas bremeni šolsko ocenjevanje. Povejte jim, kako se počutite, ko pišete kontrolno ali ste vprašani, kako neznansko vas je strah slabe ocene in zakaj vas prizadene, če ste zaradi nje (neupravičeno?) kaznovani.

Mogoče so se tudi vaši starši počutili podobno, ko so še hodili v šolo, ali pa vam bodo lahko svetovali na podlagi izkušenj, ki so jih pridobili pozneje. Velikokrat se starši niti ne zavedamo, koliko bremena naložimo svojim otrokom v želji, da bi jim čim bolje tlakovali pot v odraslost, in včasih pomaga, če nas spomnite na to. 

A če se s starši o svoji težavi ne morete pogovarjati, če pogovor ne pomaga ali če kljub vsemu potrebujete dodaten nasvet, berite dalje.

Dobra priprava

Spodbujajmo – a ne težimo sami sebi! Dobre ocene so namreč same po sebi čisto fina reč, in če se čim bolj potrudimo, da jih dobimo, s tem ne bomo zapravljali časa. Če poslušamo pri pouku, sproti ponavljamo snov, delamo domače naloge in pred preverjanjem znanja vse skupaj še enkrat ponovimo, bomo dobro pripravljeni na preizkus. Če si dobro pripravljen, si običajno samozavestnejši in te je manj strah – verjetnost, da ti ne bo spodletelo, pa bo toliko večja.

Ampak pozor: učimo se zbrano, ko smo dovolj spočiti in možgani lahko sprejemajo nove informacije. Če si preveč utrujen ali živčen, lahko več ur buljiš v zapiske, pa ne boš imel od tega nič – bolje bi bilo, če bi šel za eno uro ven, športat, čvekat ali spat in bi potem nadaljeval. 

Izkoristi svoje prednosti

Vsi ljudje na svetu smo v čem dobri, v drugem pa manj. Pomembno je, da znamo svoje prednosti čim bolj izkoristiti, slabosti pa si odpustiti. Če recimo odlično nastopaš in slabše pišeš, samozavestno govoriš pred razredom, ne obupuj, če ti pri pisnem testu spodleti. Če se lažje učiš, ko snov slišiš, kot če jo prebereš, pri pouku še toliko pozorneje poslušaj.

In če veš, da ti matematika ne gre in ne gre, je nikar ne pozabi vaditi sproti, če je treba, pa prosi za dodatno razlago oziroma trikrat bolj zbrano preberi zgodovino, če imaš težave s pomnjenjem podatkov. Pomembno je, da veš, da nihče ni najboljši v vsem, in da nikoli ne izgubiš vere vase.

Vse ni odvisno od tebe 

Seveda pa vse ni odvisno samo od tebe. Dober učitelj v učencu išče znanje, je reklo, ki ima že sivo brado, vendar še vedno drži. Dober učitelj tudi vse učence obravnava enako in ima za vse enaka merila in sam nima nikoli slabega dne. Toda žal so v resničnem svetu tudi učitelji samo ljudje in je povsem normalno, da so jim nekateri učenci bolj simpatični od drugih ali da zaradi kdove kakšnih razlogov od izbrancev pričakujejo več.

Vse to se lahko pozna pri ocenah. No, obstajajo pa tudi učitelji, ki preprosto niso dobri – slabo razlagajo, sestavljajo pretežke teste ali nepravično ocenjujejo – in tudi to je treba vzeti v zakup. Z nekaterimi učitelji se ujamemo in z drugimi ne – in tako pač je, pa pika. 

Naj te neuspehi ne potrejo

Za konec pa še tole: mogoče se tebi ali tvojim staršem zdi, da so ocene usodne. Da so tvoja sreča, uspeh in preživetje odvisni od številk, zapisanih v redovalnici. Toda verjemi, da še zdaleč ni tako. Naša prihodnost ne temelji toliko na ocenah kot na znanju in izkušnjah, pa tudi značajskih lastnostih, priložnostih in okoliščinah, v katerih se znajdemo.

• Prvič, ocene niso zmeraj natančen odraz tega, kako dobro obvladamo neko snov (ker imamo lahko slab dan, ker nas učitelj ne mara, ker nas je vprašal ravno tisto, kar znamo najslabše, ker smo se slabo izrazili, ker …).
• In drugič, svet, v katerem živimo, se tako hitro spreminja, da nihče ne ve, kaj bo pomembno za uspeh v prihodnje.

Če pa te skrbi, da se zaradi slabih ocen ne boš mogel vpisati na želeno srednjo šolo – saj se morda lahko pozneje prepišeš! Ali ugotoviš, da ti druga šola čisto ustreza! Ali tisto, kar te najbolj zanima, študiraš na fakulteti! Ali pa se z dejavnostjo, ki te veseli, začneš ukvarjati šele precej pozneje … Pomembno je, da veš, da zaradi slabe ocene ni nič izgubljeno.

* Če tole berejo starši, upam, da imajo ustrezen smisel za humor.

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >